Teorija spola
55. Cerkev želi predvsem »ponovno potrditi, da je treba vsako osebo, ne glede na njeno spolno usmerjenost, spoštovati v njenem dostojanstvu in z njo ravnati spoštljivo, hkrati pa se je treba skrbno izogibati ›vsakemu znamenju nepravične diskriminacije‹ – še posebej pa vsaki obliki agresije ali nasilja.«[101] Zato je treba kot kršitev človekovega dostojanstva obsoditi dejstvo, da so v nekaterih delih sveta številni ljudje zaprti, mučeni in celo ubiti zgolj zaradi svoje spolne usmerjenosti.
56. Hkrati Cerkev opozarja na resne pomisleke glede teorije spola. Papež Frančišek je v zvezi s tem poudaril, da »pot do miru zahteva spoštovanje človekovih pravic, kot so opredeljene v Splošni deklaraciji človekovih pravic – katere 75. obletnico smo nedavno obeležili. Ta načela so samoumevna in splošno sprejeta. Žal pa so v zadnjih desetletjih poskusi uvajanja novih pravic – ki niso povsem skladne s prvotno opredeljenimi in niso vedno sprejemljive – privedli do ideološke kolonizacije. Teorija spola ima pri tem osrednjo vlogo in je izjemno nevarna, saj si prizadeva izbrisati vse razlike, češ da bi morali biti vsi enaki.«[102]
57. Glede teorije spola – teme, o kateri med strokovnjaki potekajo številne razprave o njeni znanstveni utemeljenosti – Cerkev opominja, da je človeško življenje v vseh svojih telesnih in duhovnih razsežnostih Božji dar, ki ga je treba sprejeti s hvaležnostjo in postaviti v službo dobrega. Prizadevanje za popoln nadzor nad samim seboj – kakor to predpisuje teorija spola – pomeni zanikanje temeljne resnice, da je človeško življenje dar. S tem človek zgolj podleže starodavni skušnjavi človeštva: želji, da bi postal sam svoj bog, s čimer se postavlja nasproti pravemu Bogu ljubezni, ki nam je razodet v evangeliju.
58. Drugi vidik teorije spola je poskus zanikanja najpomembnejše razlike med ljudmi: razlike med spoloma. Ta temeljna razlika ni le največja, kar si jih je mogoče zamisliti, temveč je tudi najlepša in najmočnejša. V zvezi med moškim in žensko poraja resnično občudovanja vredno vzajemnost in je vir tistega čudeža, ki nas vedno znova navdaja z začudenjem: prihoda novih človeških bitij na svet.
59. V tej luči je spoštovanje lastnega telesa – pa tudi teles drugih – bistvenega pomena, zlasti ob upoštevanju širjenja teorije spola in njenega zagovarjanja tako imenovanih »novih pravic«. Ta ideologija »predvideva družbo brez razlik med spoloma in spodkopava antropološki temelj družine«.[103] Zato je nesprejemljivo, »da se nekatere tovrstne ideologije, ki trdijo, da odgovarjajo na določene – včasih celo razumljive – želje, poskušajo uveljaviti kot edini način razmišljanja in celo narekovati vzgojo otrok. Ne smemo spregledati, da je mogoče »biološki spol in družbenokulturno vlogo spola razlikovati, ne pa tudi ločiti«.[104] Posledično je treba zavrniti vsakršen poskus zabrisanja temeljne in neodtujljive razlike med moškim in žensko: »[N]e moremo ločiti tega, kar je moško in žensko, od Božjega stvariteljskega dela [...] – gre za stvarnost, ki je pred vsemi našimi odločitvami in izkušnjami ter vključuje biološke prvine, ki jih preprosto ni mogoče prezreti.«[105] Šele ko vsak človek zmore prepoznati in sprejeti to razliko v duhu vzajemnosti, lahko v polnosti odkrije samega sebe, svoje dostojanstvo in svojo identiteto.
Zaradi teh razlogov v celoti zavračamo uporabo spolno nevtralnega jezika!